Dragi kolegi, spoštovani gostje,

Čeprav malce obrabljeno, pa vendar – v posebno čast in veselje si štejem, da  vas lahko v imenu UO SDUF danes lahko pozdravim na »svoji »šoli, ki nam je, s posebnim razumevanjem ravnateljice, ge. Nike Gams, ki izvira iz nam tako razumljivega veselja nad »našim« jezikom, znova, že drugič zapovrstjo prijazno odprla svoja vrata. Ker se dobivamo že drugič, si v UO upamo verjeti, da je začetni zanos peščice zagnancev vendarle izraz tega, kar vsi, mnogi že dolga leta in drugi komaj na začetku, z neumornim veseljem in  neizmerno voljo počnemo – nadaljevati razsvetljensko tradicijo.

Velikokrat se nam zdi, da je težko, da se vedno znova in znova zaletavamo  v zid nerazumevanja, in vendarle ne odnehamo – če je za frankofonce nekaj res značilno, je to  naša nerazumljiva strast do jezika. In za to smo strogi sodniki tudi tedaj, ko za to nimamo pravega razloga, in včasih vidimo stvari prečrno: da se namreč zanimanje za francoščino izgublja .

Kar seveda ni res – čeprav smo pripravljeni verjeti, kako je nekdaj ves civilizirani svet govoril francosko, pa preradi pozabljamo, da je bil ta »ves svet« omejen zgolj na precej ozek krog elite, ki se je srečevala in pogovarjala v salonih ali na evropskih dvorih.

Resnica je namreč drugačna – francoščine se še nikoli ni govorilo toliko in povsod, v okoljih, kjer je nekoč ni bilo, v družbi, ki je nekoč govorila drugačen jezik, a ki danes govori »našega«;  in  čeprav nam je včasih težko razumljiv, ne nujno všečen je vendarle francoski . Seveda, vsi se počutimo ogrožene zaradi lingue france, ki jo srečujemo, se nam zdi, vedno in povsod. Globalizacija je un mot magique,  vsi se razumemo.

In vendar je angleščina, ki jo nenehno srečujemo v svetu financ, trgovine, raziskav, turizma in celo diplomacije, vsega tistega, kar s skupnim imenovalcem imenujemo nosilci globalizacije,  daleč od jezika, kot si ga želijo slišati Angleži sami. 500 besed zadošča.

S francoščino pa vsi vemo, kako je – bolj ko jo spoznavamo, manj smo prepričani, da bomo kdajkoli dosegli popolnost Victorja Hugoja, in tako, volens nolens pristanemo v  »l insécurité linguistique« tako zelo, da nehamo govoriti v javnosti. Mogoče pa ni toliko težka francoščina sama kot frankofonci?

Kako torej? – Ko se zavemo, da je francoščina nosilec kulture tako kot katerikoli drugi jezik, ne bolj ne manj kot nemščina, ruščina, španščina ali kitajščina.K o ne pozabimo, da je ravno francoščina, poleg angleščine, tisti jezik, ki je prisoten na vseh 5 kontinentih. Ko vemo, da jezik ni le govor,ampak način spoznavanja sveta, določen pogled nanj,  je kultura in je vizija. A Dieu ne plaise, da bi v svetu  spet prevladal en sam način mišljenja.

In zato » pessimistes francophones« nimajo prav. Čeprav morda manj slišniav svetovnem  brouhahaju , pa je vendarle francoska misel tista, ki je znala reči NE – merkantilizmu, »preventivni« vojni, uničevanju planeta z izpušnimi plini, in s konvencijo UNESCA o različnosti kultur vrniti misel, ki se znova vrača k digniteti človeka samega.

Učiti francoščino je več kot samo poklic.

Vsi vemo, da je to poslanstvo, in vendar je več.

Je  tudi prispevek  k ohranjevanju jezikovne različnosti.

In predvsem - ohranjanje  alternativne vizije sveta, kot sta jo začela in razsvetljenstvo in francoska revolucija.

Tatjana Merc,

predsednica društva SDUF