Učitelji francoskega jezika se, tako kot tudi naši dijaki, vedno veselimo prireditve v celjskem gledališču, ki jo že nekaj (9?) let ko-ordinira  v francoščino zaljubljeni profesorski par Carmen in Slavko Deržek, ob pomoči mnogih posameznikov in institucij, ki imajo radi francoščino.

Uradna poročila o »dnevu« so ponavadi kratka in v njih ni prostora za opis posameznih predstav. Nastopajoči in mentorji pa želijo vedeti tudi kako so gledalci videli prav njihov nastop, zato sem se odločila, da bom kot gledalka opisala vse , kar mi je od prireditve ostalo v spominu. Pri tem si bom pomagala s sporedom, iz katerega je razvidno, od kod nastopajoči prihajajo ter naslov, žanr in odrske zahteve njihove točke. Na žalost ni razvidno, kdo jih je za nastop pripravil, niti kdo jih poučuje francoščino. Menim, da bi to pomanjkljivost lahko odstranili, če bi sedaj, po prireditvi, na istem obrazcu morda izpustili ne več relevantne podatke in ga dopolnili z imeni mentorjev in  morda tudi avtojev nastopov in ga obesili na domačo stran SDUF – Pa ne zaradi nečimrnosti, ampak zaradi zgodovine frankofonije na slovenskem, ki tako nastaja.

Letos je bil čas posameznega nastopa omejen na 5 minut. Sprva me je to jezilo, vendar se je izkazali, da je bila ta odločitev ustrezna. Vsi so nastopali pod enakimi pogoji, prireditev je bila dinamična in ne predolga. Gledalcev je bilo sicer manj, kot smo glede na izkušnje iz prejšnjih let pričakovali, najbrž zaradi nočnih snežnih zametov, tisti, ki pa so vendarle prišli, pa so bili zelo disciplinirani in so večinoma ostali v dvorani vse do konca prireditve, ki je trajala več ur (11.30-15.00)

Odrekla se bom opisu uradnega dela prireditve, ki je dovolj dobro predstavljen v medijih in prešla k posameznim nastopom. Prosim, da tisti, ki opazite v zapisu napačen podatek, sporočite, da bomo lahko napako odpravili.

Uvodni nastop je imela čast opraviti lanska zmagovalka, dijakinja celjske 1. gimnazije, Tanja Ravljen, ki je z občutkom zapela šanson Je suis née ce jour-là ob spremljavi zgoščenke.

Po slavnostnih govorih organizatorjev in prisotnih sponsorjev in diplomatov, nas je razveselila množica otrok z osnovne šole Orehek  Kranj s pesmijo Caresse sur l'océan.

Za njimi so nastopili dijaki Gimnazije Poljane z odlomkom iz prevedene igre Žarka Petana

Le procès du loup, ki je domiselno pre-interpretirana zgodba o Rdeči kapici (prevajalec?) Vzbudili so nam željo, da bi videli vso igro, saj je gotovo zelo zabavna, igralci pa dobro pripravljeni. Slišnost bi se dalo izboljšati, če bi celotno sceno pomaknili bolj v ospredje odra.

Nato je prišla na oder skupina  igralcev s Filozofske fakultete (les Théatreux), ki so zaigrali košček Marceaujeve igre L'Oeuf.  Pod vodstvom univerzitetnega prof. Vladimirja Pogačnika, ki je tokrat celo tudi sam nastopil, so nam vedno bili za vzor in so nas tudi tokrat očarali. Prizor se je odvijal ob dveh kvartopirskih mizah, v pravem francoskem vzdušju, ki ga zna pričarati le poznavalec.

Za Šolski center Postojna je nastopila skupina glasbenikov: pevki Ana Tomšič in Maja Vadnjal ter njuni sošolci z instrumenti –, ..... (prosim dopolnite) Zaigrali so pesem L'envie, J. J. Goldmana in J. Hallidaya. Opazila sem, da so imeli tehnične težave (ni bilo ojačevalca za električno kitaro), ki pa so jih pogumno premostili s samozavestnim nastopom.

Gimnazija Brežice je pokazala imeniten nastop, skeč La police. Posebej je s svojo interpretacijo izstopal šef policijake postaje .... (ime), eden izmed nagrajencev. Pravzaprav je bila odlična cela skupina – poleg njega še vojak in vojakinja v uniformi in še en vojak brez nje. Njihova francoščina je bila primerno artikulirana, dovolj glasna in, dopolnjena s situacijsko komiko, vsakomur razumljiva.

Naslednja točka je bila, prvič na slovenskih frankofonskih dnevih, operna arija. Dominika Glinšek, z velenjske glasbene gimnazije, ki jo je na klavirju spremljal njen sošolec Marko Kanalec, za nastop pa je oba pripravila prof. Dušanka Simonović, je samozavestno in zapeljivo odpela Habanero iz Bizetove opere Carmen. Komisija je odločila, naj zastopa Slovenijo na junijskem splitskem festivalu francoskega šansona. Nenavadno? Niti ne, pomislite na Alenko Gotar, operno pevko, ki je s svojim nastopom na letošnji Emi zarezala v mejo med operno in popularno glasbo.

Tudi deveto točko Je vais avoir un bébe so izvedli dijaki iz Velenja. Ker je bila predstava nagrajena, se spodobi  povedati kaj več o  režiserki, mladi Čehinji Alici Čop, ki je študirala v Pragi, zdaj pa je poročena, mamica dveh simpatičnih malčkov in živi v Šoštanju. Že večkrat je presenetila s svojimi predstavami, tako lutkarskimi kot igranimi. Pred dvema letoma je s svojo skupino prvič nastopila na frankofoniji z igro Euro army, ki je bila prav tako nagrajena, tako v Celju, kot na sredozemskem srečanju gimnazijcev v Frejusu na Azurni obali. Tudi njena letošnja predstava je vzbudila veliko simpatij, saj se na šaljiv in duhovit način poigra s slovensko traumo »(ne) imeti otroka«. Je v bistvu avtorska predstava, improvizacija, ki temelji na situacijski komiki in minimalni, a učinkoviti uporabi francoščine in je ob vsaki uprizoritvi nekoliko drugačna (videla sem tudi malce daljšo verzijo). Scena je preprosta – lestev, paravani z velikimi napisi, nekaj stolov, nož... Pravo presenečanje izzovejo porodi, ko zdravnik porodnicam odpre zadrge na njihovih okroglih trebuščkih in iz njih, kot pravi doktor,

privleče lutke - novorojenčke. Dijak Jan Gomboc, dijak prvega letnika velenjske gimnazije, ki mu je komisija prisodila glavno nagrado – udeležbo v  projektu  Je vais à Paris, je bil neponovljivo zabaven v vlogi porodničarja, njegove tri sošolke, mlade bodoče mamice, pa so mu tako uspešno parirale, da so se gledalci prisrčno nasmejali.

Sledila je glasbena točka. Deset dijakov Gimnazije A.S. Piran (Ginnasio Antonio Sema Pirano) se je predstavila s pesmijo Sur l'eau, sur la rivière. Lepo, spevno.

II. gimnazija Maribor je imela zanimivo predstavo z naslovom La marche.  (dopolniti)

Nato se je na odru ponovno pojavila Tina Ravljen, ki je, tokrat ob klavirski spremljavi,

zapela pesem iz repertoarja Celine Dion, S'il suffisait d'aimer. Odlična pevka, šarmantna,

zna nastopati.

Naslednja predstava, v izvedbi Gimnazije Kranj, je posegla po prevodu Prešernovega Povodnega moža. (prevajalec?) Predstava je bila vizualno in govorno zelo impresivna.

Lepi kostumi, dobra interpretacija, všeč mi je bilo tudi, da so  izbrali delo iz domačih logov.

Menim, da je zelo pomembno, da uporabimo svoje znanje francoščine za promocijo svoje kulture in ne ostanemo le pri interpretacijah ( pogosto površnih imitacijah) tujih dosežkov.

In da naučimo tako razmišljati tudi svoje dijakinje in dijake, ki so porok za to, da bomo kot narod preživeli.

Zadnji nastop pred odmorom je pripadel glasbeni skupini s celjske 1. gimnazije s solistom Janošem Pečnikom. Zapeli so pesem M. Sardouja En chantant. Simpatična pojava, prijeten, lepo doneč glas, ubrana spremljava vokalov in instrumentov (dopolniti katerih)

Imela sem najboljši namen, da opišem vse nastope. Vendar sem pravkar opazila, da sedim že kar nekaj ur za računalnikom in da se bliža čas, ko bom morala oditi v šolo. Morda bom nadaljevala kasneje, ko bom spet utegnila. Še bolje pa bi bilo, če bi me dopolnil(a) kdo izmed kolegic/kolegov, ki je tudi spremljal(a) dogajanje v Celju in je morda opazil še kaj, česar se sama ne morem spomniti dovolj podrobno, da bi moj zapis ustrezno dokumentiral dogodek.

Za danes le še to – zahvaljujem se vsem, ki pomagajo, da ta zanimiva prireditev živi in se razvija. Ne bom naštevala, da pomotoma koga ne izpustim.

Lep pozdrav iz Kavč – s sončne strani Velenja.

                                                Silva Kuzman

...............................................................................

POROČILO PEVKE DOMINIKE GLINŠEK IZ VELENJA O NASTOPU NA

MEDNARODNEM FESTIVALU ŠANSONA V SPLITU 2007

Sem dijakinja glasbenega oddelka Splošne in strokovne gimnazije, ki deluje v sklopu Šolskega centra Velenje. Marca 2007 sva s pianistom Markom Kanalcem, mojim sošolcem, nastopila na Slovenskem frankofonskem dnevu v Celju. Prijavila naju je moja profesorica francoščine Silva Kuzman, ki je videla najin nastop – v francoščini - na razrednem koncertu in se je domislila, da bi najino interpretacijo Habanere iz Bizetove opere Carmen lahko predstavila tudi širši slovensko – francoski javnosti. Seveda sva bila takoj za to, profesorica solopetja, mag. Dušanka Simonović, ki me je bila pripravila za ta nastop, pa tudi ni imela nič proti. V Celju pa je nato strokovna komisija najino točko nagradila v pevski kategoriji z enotedenskim bivanjem zame  v Splitu in z nastopom na tamkajšnjem Mednarodnem festivalu francoskega šansona 2007. Bila sva navdušena in takoj sva se začela še intenzivneje pripravljati.

V Split sem prišla polna pričakovanj in neučakana, saj naj bi nastopila v slovitem Hrvatskem Narodnem Kazalištu, pravem opernem gledališču. Ker je operno petje moja velika strast in veselje, pa tudi moje sanje v prihodnosti, mi nastop v pravem opernem teatru pomeni še toliko več, resnično čarobno doživetje. Sodelovala je množica mladih šansonjerk in šansonjerjev iz Avstrije, Nemčije, Madžarske, Češke, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije in seveda, midva z Markom, ki se mi je pridružil kasneje, kot predstavnika Slovenije, s francosko operno arijo namesto šansona.

Moje enotedensko bivanje v Splitu ni bilo le sproščeno potepanje, spoznavanje tamkajšnje kulture in mestnega utripa. Osrednji dogodek so bile umetniške delavnice z znano francosko igralko in šansonjerko Caroline Personne iz Lyona, ki je ves teden vadila z vsakim izmed udeležencev in nas tako pripravljala na nastop, na končnem koncertu pa je imela tudi sama svoj recital. Caroline je kratko in malo izjemna – odlično obvlada vse vrste različnih interpretacij in glasbene literature, ure z njo pa so potekale sproščeno, ustvarjalno. Veliko mi je povedala o ozadju in nastanku Bizetove opere Carmen in mi pomagala razumeti lik, ki sem ga interpretirala. Na vajah je sodelovala tudi moja velenjska profesorica petja, mag. Dušanka Simonović, ki je bila z mano v Splitu, in obe sva bili navdušeni. Medtem ko so ostale udeležence so spremljali splitski glasbeniki, sem sama nastopila s svojim zvestim korepetitorjem Markom, ki je prispel dva dni pred koncertom, da sva lahko v najin nastop vnesla še določene Carolinine popravke in pripombe. Tudi ona je bila z najinim delom zelo zadovoljna in naju je označila za dober »team«.

Končni koncert se je bližal in plakati po mestu so oznanjali dogodek z velikim pompom… Moram priznati, da sem imela kar malo treme, ki je pred pevskimi nastopi običajno nimam. Pa vendar, to ni bil običajen nastop… Dan pred koncertom nas je Caroline vse poklicala k sebi na vaje za sproščanje. Seznanila nas je tudi z nekaterimi osnovnimi položaji joge. Ne vem, ali je to pripomoglo k moji sproščenosti, a na dan nastopa sem bila čudno pomirjena in zbrana. Nato je vse potekalo kot v sanjah. Staro operno gledališče z garderobami, polnimi plesnih in pevskih kostumov, hodniki, po katerih se razlega petje, topli nasmehi in odobravanje opernih delavcev… Ta svet je bil prav takšen, kakršnega sem si predstavljala. Ne, še veliko lepši. Ker je bila moja profesorica Dušanka Simonović dolga leta solistka v splitski operni hiši, je bila takorekoč »domača« in mi je razkazala vse prostore in predstavila svoje ljudi. Tudi nekaj solz je preteklo ob obujanju spominov…

Dopoldne smo imeli generalko in tonsko vajo. Stati na odru v tem veličastnem prostoru je bilo že samo po sebi neverjetno doživetje. Niti predstavljala si nisem, kako bo šele zvečer… Med bivanjem v Splitu sem spoznala tudi veliko novih prijateljev in navezala stike s pevci od blizu in daleč. Vsi smo se veselili našega večera in ga kar nismo mogli dočakati.

Ko je napočil večer koncerta, je bila dvorana opernega teatra nabito polna, prodane so bile vse karte. Kar nismo mogli verjeti, da je toliko ljudi prišlo na prireditev in postali smo še bolj neučakani. Šuštele so garderobe in voda v umivalnikih, šminke, lasnice in modni dodatki so frčali po zraku, prav vse je odsevalo naše razpoloženje.

In večer je bil resnično čudovit. Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sem pred šeststo ljudmi stopila na oder v svoji opravi za Carmen – črno rdeči obleki in se prelevila v črnolaso špansko zapeljivko. Tako sem se zatopila v svojo vlogo, da sem pozabila na svet okoli sebe in samo pela, pela… Predramila sta me glasen aplavz in vrtnica, ki mi jo je nekdo iz občinstva vrgel k nogam. Bilo je omamno. V trenutku sem spoznala, da je to tisto, kar želim v življenju početi in nič drugega. Tudi Marko je bil mnenja, da sva se resnično izkazala. Na koncertu je bila tudi hčerka moje profesorice petja, ki nam je čestitala ter se veselila našega uspeha. Koncert je bil resnični vrhunec že tako lepega tedna in bila sem presrečna. Večer je snemala tudi zagrebška RTV in po nastopu smo bili vsi povabljeni na pravo dalmatinsko pojedino v obmorsko gostilno, kjer so nam domačini pripravili slastne morske specialitete. Večer pa se s tem še ni zaključil. Kdor je želel, se je lahko pridružil množici na  glavnem trgu, kjer je bil koncert dalmatinskih in drugih klap... Prepevali smo še dolgo v noč…

Potovanje mi je ostalo v resnično lepem spominu. Pridobila sem mnogo novih izkušenj in spoznala nove ljudi. Ta nastop ostaja neopisljiv, saj čustev, ki me prevevajo, ko se spomnim nanj, sploh ne morem opisati. Zagotovo je eden mojih najlepših in najboljših – in zame ostaja tudi najljubši. Spodbudil me je tudi, da razmišljam o študiju petja v tujini, morda prav v prelepem, čarobnem obmorskem mestu Splitu.

Ne morem se dovolj zahvaliti organizatorjem frankofonskega dneva, vodstvu naše šole,  obema svojima profesoricama, vodstvu splitskega festivala francoskega šansona in vsem sponsorjem, ki so nam omogočili to sijajno doživetje. Zato še enkrat… Hvala vsem.

                                                                                              Dominika Glinšek, 4.U